AEGEE-Ljubljana na tematski ekskurziji v BIH

Petek se je šele dobro začel, ko se je kombi nabit z dobro družbo že odpravil iz Ljubljane na pot proti jugu. Nekaterim so bile dane sladke sanje, drugim pa poslušanje motorja in bolečine v vratu. Ob svitu smo prispeli v Banja Luko, ki je med študenti znana predvsem kot žurerska destinacija. V sredini marca na deževno jutro mesto izgleda precej bolj spokojno, zato smo si ga ogledali predvsem iz avtomobila, nato pa z obiskom pekarne odprli sezono lova na najbolj okusen burek iz Bosne. Naslednji postanek smo opravili čez dve uri, ko smo na nasprotni strani doline nad deročo reko zagledali mesto Jajce. Odpravili smo se na ogled slapu in se nato za budnico odpravili na kavo v bližnjo kavarno. Skozi Travnik smo se zaradi časovne stiske zgolj zapeljali, manjši postanek smo opravili samo za mimohod mimo znane lokalne verske šole.

V Sarajevo smo tako prišli z zahodnoevropsko in ne balkansko točnostjo. Takoj po odkritju primernega parkirnega mesta smo se odpravili na obisk Delegacije EU, kjer so nam v slabi uri na kratko predstavili svoje poslanstvo, svojo vizijo in trenutno politično stanje. Po krajšem odmoru smo se odpravili še na obisk Urada visokega predstavnika za BiH, kjer smo zapadli v nadvse zanimivo debato, katere vsebine tukaj ne moremo podrobneje razkriti. Sledila je nastanitev v motelu, ki je presegla vsa naša pričakovanja. Pošteno nam je že krulilo v želodcih, zato smo se hitro vrnili v mestni center, kjer smo si privoščili prvo pravo rundo sarajevskih čevapčičev. Po potešitvi lakote smo se odpravili pokončati še žejo in sicer v lokalno restavracijo z živo glasbo. Nekateri iz skupine smo bili na tej točki večera pokonci že dobra dva dneva, tako da smo večer zaključili precej zgodaj. Naslednji dan smo začeli z obiskom tunela Spasa, ki je bil zgrajen med obleganjem Sarajeva. Na informativnih tablah smo se lahko podučili o podrobnostih obleganja mesta, ki je postalo znano kot najdaljše obleganje glavnega mesta v moderni zgodovini. Za boljšo orientacijo smo se nato odpravili do stolpnice Avas, kjer smo z najvišje terase mesta dodobra poslikali mestno panoramo. Sledil je obisk centra, kjer smo si ogledali vse omembe vredne stavbe, za osvežitev pa so poskrbeli ulični prodajalci sveže iztisnjenega soka iz granatnih jabolk. Po večernem obroku, ki za spremembo ni vseboval čevapčičev, smo se odpravili v enega od lokalnih barov. Večer smo zaključili v klubu, kjer je tisti večer goste zabaval bend, ki je naše balkansko bolj podkovane člane pogosto spravil na noge in poskrbel, da so lahko dokazali svoje obširno znanje besedil. Po dogodivščni s taksijem, ki je moral med našim prevozom do doma zaradi prehoda na ozemlje Republike Srbske skriti svojo taxi tablo s strehe, smo se tako zadovoljni in utrujeni ponovno znašli pred našim motelom in po krajši debati večer zaključili.

Naslednje jutro smo takoj po zajtrku krenili proti Mostarju. Na poti smo se ustavili v Jablanici, kjer smo imeli priložnost obiskati muzej bitke pri Neretvi, o kateri je bil posnet tudi film, saj gre za eno bolj znanih bitk 2 sv. vojne, v kateri so partizani s taktično prevaro rešili svoje ranjence iz obroča sovražnih čet. Med obiskom muzeja pa so nam v bližnji pekarni pripravili odličen burek iz podpeke, ki nam je dal moči za nadaljnjo pot. Kljub slabi napovedi se je naredil čudovit dan, tako da so na svoj račun prišli vsi, ki so s seboj vremenoslovcem navkljub vzeli sončna očala. Po prihodu v Mostar smo se odpravili na krajši sprehod po mestnem centru, pri čemer smo seveda prečkali slavni most, ki je ikona mesta. Tudi tu ni bilo mnogo ljudi, tako da smo se lahko usedli na pravo bosansko kavo v restavracijo, ki je nudila popolno kuliso za skupinsko fotografiranje. Ista lokacija je bila zaslužna tudi za našo sliko maskote, ki je podrla vse rekorde všečkov na naši facebook strani. Pot smo nadaljevali proti izviru reke Bune, kjer smo si lahko ogledali tudi ‘Islamski sufi samostan’ iz 16. stoletja. Ponovno nam je začelo kruliti v želodcih, zato smo se še zadnjič na poti ustavili na obilnem kosilu, tokrat v Čapljini. Po kosilu nas je že priganjal čas, kljub temu pa smo skočili še na obisk slapov Kravice. V našem načrtu je bila hitra pot proti domu po avtocesti, ki se zaradi močne burje žal ni uresničila, tako da smo bili prisiljeni v raziskovanje hrvaških lokalnih cest, kjer smo po nekaj zgrešenih odcepih le našli pravo pot. Po prečkanju slovenske meje smo nato brez zapletov prišli do Ljubljane, kjer smo utrujeni od pomanjkanja spanja in celodnevne vožnje kmalu popadali vsak v svojo posteljo.