Agora Cagliari
Pravijo, da »ta prav AEGEE-jevec« postaneš šele, ko lahko rečeš, da si bil na vsaj eni Agori. Ko se je
torej pojavila prva priložnost, sem jo zagrabil z obema rokama. O samem dogodku sem iz preteklih
AEGEE delavnic vedel le to, da se nekaj 100 ljudi dvakrat na leto zbere na dogovorjenem kraju, kjer
nato en teden neutrudno, cele dneve preverjajo stanje same organizacije, glasujejo o spremembah in
volijo kandidate za določene pozicije. Odločil sem se, da bom na prvo Agoro odšel kot opazovalec, kar
naj bi bilo za prvo udeležbo najbolj primerno. Sama pot do tja je minila kot bi mignil, saj smo bili vsi
še sveži in spočiti, tako da pozitivne energije ni manjkalo (pot nazaj pa je bila druga zgodba…). Prva
stvar po pristanku je bil takojšnji preklop na kratke rokave in sončna očala, saj se v teh krajih poletje
očitno še ni končalo. Prispeli smo en dan pred uradnim začetkom, tako da smo si lahko v miru
ogledali staro mestno jedro. Za vse ki smo prezgodaj prispeli v mesto so organizatorji poskrbeli že
prvi večer z nočnim vzponom na mestno obzidje in kasneje spoznavno zabavo.
Naslednji dan smo se po zajtrku odpravili proti gospodarskemu razstavišču in takoj trčili v veliko
množico ljudi pred vhodom. Agora je dogodek, kjer običajno srečaš največ prijateljev iz AEGEE-ja in ni
bilo treba dolgo čakati na prve navdušene vzklike in objeme. Kmalu smo bili na vrsti za prijavo, dobili
svoje akreditacije in se odpravili poiskati primeren prostor za spanje, seveda strateško izbran poleg
električne vtičnice. Da se ne bom preveč ponavljal naj povem, da je delovni dan za delegate izgledal
nekako takole: vsak dan ob 8 uri je bila budnica, če si vstal dovolj hitro je bil čas še za tuš, sledil je
zajtrk in takoj nato do kosila dopoldanska zasedanja. Po kosilu je sledila še popoldanska runda, tako
da so ljudje na večerjo prišli že pošteno zaležani. Kot delegat na zasedanjih ob predhodnem branju
gradiva pripravljenega za njih izveš za vse pomembne stvari, ki se dogajajo v AEGEE-ju. Zaradi tega so
zelo priporočljiva za vse, ki se želijo poglobiti v delovanje celotne organizacije. Že na naslednji Agori si
bom hrbet na zasedanjih verjetno lomil tudi sam. Večerji je sledilo nekaj prostega časa, nato pa se je
običajno z avtobusom odšlo na zabavo v ne tako bližnji klub. Poleg samih sej so bile kdaj po kosilu
tudi delavnice na razne zanimive teme, sam sem se udeležil srečanja blagajnikov, odšel pa sem tudi
poslušat kolega Miho, ki je predaval o evrooptimizmu. Kadar sem imel dovolj zasedanja, sem si raje
kot z zadušljivim zrakom iz predavalnice, pljuča napolnil s svežim vetrom, ki je pihal čez peščene
plaže. Sonce zunaj je kar klicalo po skoku v morje ali vzponu na bližnji hrib nad zalivom. Temu
primerno smo bili nekateri na večerji bistveno boljše volje kot naši delegati, ki jih je celodnevno
zasedanje brez premora milo rečeno izželo. Nekateri so zato zaspali že na avtobusu, ki se je šele vozil
na zabavo…. Teden dni je v tem ritmu minil kot bi mignil in še preden smo se zavedli, smo že
obupano klicali taksi za prevoz do letališča, saj na dan našega obhoda ni bilo časovno ustreznega
prevoza z vlakom. Zahvaljujoč malce prepoznemu prebujenju iz trdega spanca, žal ni bilo časa niti za
primerno slovo od vseh prijateljev in novih znancev. Obisk Agore je torej odlična izkušnja, iz katere
mimogrede načrpaš motivacijo, ki te bo gnala še nekaj mesecev, zato vsaj en obisk priporočam prav
vsakemu članu naše antene.